Od vojne zaznamovani
Skupina invalidov, ki so med vojno izgubili noge in bili upravičeni do protez. (Iz: Z. Z. Slavec, Zgodovina zdravstva in medicine …, str. 337)
Invalidska problematika je predstavljala eno najtežjih in najbolj skelečih ran povojnega socialnega skrbstva na slovenskih tleh, saj je neusmiljena vojna za seboj pustila tisoče vojnih invalidov, civilnih vojnih invalidov, vojnih vdov in sirot, za katere je bilo treba ustrezno poskrbeti. Država je njihov položaj in varstvo leta 1920 uredila z uredbo o njihovi začasni pomoči in leta 1925 z invalidskim zakonom. Ob prvem popisu invalidov (1921) je na slovenskih tleh živelo 11 467 invalidov in 31 049 vojnih vdov z 49 182 nepreskrbljenimi družinskimi člani. To število se je s ponovnimi pregledi invalidov že naslednje leto zelo zmanjšalo. Vojaški vojni invalidi so bili (leta 1921) v 62 % stari od 30 do 40 let.
Pri poverjeništvu za socialno skrbstvo v Ljubljani je bil leta 1920 ustanovljen poseben invalidski oddelek, ki ga je organiziral in vodil dr. Anton Brecelj. Skrbel je za nakazovanje pokojnin invalidom in njihovim svojcem ter organizacijo drugih oblik pomoči: zdravljenje bolnih in telesno prizadetih invalidov, njihovo izobraževanje za poklice, nameščanje na prosta delovna mesta, oddajanje trafik delovno nesposobnim invalidom in vojnim vdovam z otroki ipd. Država je invalidom omogočila brezplačni prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi v primerih, ko so šli na šolanje v invalidsko šolo, po proteze, na zdravniški pregled, v bolnišnico ali zdravilišče.
Z rehabilitacijo vojnih invalidov je že med vojno začela Avstro-Ogrska. (SI_ZAL_LJU/0627, Družina Glinšek, Ljubljana, t. e. 1, a. e. 5)
Pismonoša Janez Jenko med raznašanjem pošte v Retečah pri Škofji Loki. Iz 1. svetovne vojne se je vrnil kot invalid brez roke. (v zasebni lasti)
Pri oddaji tobačne trafike v Metliki je županstvo sledilo navodilom, da imajo prednost vojaški invalidi in vdove. (SI_ZAL_MET/0002 Občina Metlika, t. e. 54, a. e. 862)
Prošnja vojnega invalida Alojza Lorberja za nadomestno nogo in invalidsko podporo. Med vojno je bil najprej ranjen v glavo, nato je na soški fronti ostal še brez noge pod kolenom. (SI_ZAL_LJU/0212, Prosveta – Invalidska šola, t. e. 250)
Proteze so izdelovale obrtna invalidska šola v Ljubljani, zasebne ortopedske delavnice in Državna protezna delavnica. Če se je proteza invalidu poškodovala predčasno, je bil do nove upravičen le takrat, kadar je škoda nastala brez njegove krivde ali malomarnosti. (SI_ZAL_LJU/0212, Prosveta – Invalidska šola, t. e. 250)
Rojstni dan kralja Petra I. (12. julij) je država razglasila za Dan invalidov in zanje po vseh krajih zbirala prostovoljne denarne prispevke. (SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, t. e. 150, a. e. 1500)
Matic Debelak iz Stare Oselice v Poljanski dolini je na soški fronti leta 1915 izgubil desno roko. Kljub invalidnosti se je po vojni preživljal s fotografsko obrtjo; na posnetku v ateljeju na Sovodnju. (v zasebni lasti)
