Ostal je le spomin
Žalujoča Slovenija – dopasni kip ženske v gorenjski narodni noši simbolizira vse trpeče slovenske žene in matere, ki so v 1. svetovni vojni izgubile svoje najbližje. Kip je leta 1928 izdelal kipar Ivan Jurkovič. (foto: Tomaž Lunder)
Kip Žalujoče Slovenije v brezovem gaju v Škofji Loki, kjer je bilo med 1. svetovno vojno vojaško pokopališče, najbolj občuteno izraža neizmerno žalost ter bolest slovenskih žena, mater in deklet, ki so jo občutile ob spoznanju, da se njihovi najbližji ne bodo nikoli več vrnili domov in bodo za vedno ostali le v njihovem spominu. Dokler so z bojišč prihajala pisma in vnaprej natisnjene dopisnice, da so zdravi in jim gre dobro, so bile pomirjene, ko pa je pošta nekega dne prenehala prihajati, se je vanje zalezel dvom – je bolan, je padel v sovražnikovo ujetništvo, je sploh še živ …
Po grobih ocenah je na vseh frontah, ki jih je bojevala Avstro-Ogrska, pokopanih okoli 35 000 slovenskih vojakov oziroma vsak peti vpoklicani. Za mnogimi se je izgubila vsaka sled in sodišča so imela prva povojna leta veliko dela, ko so jih razglašala za mrtve, prepisovala njihovo premoženje na svojce in urejala skrbništvo nad mladoletnimi sirotami.
Potret vojaka Janeza Jugovica z Godešiča pri Škofji Loki in objava v Uradnem listu, da je sodišče začelo postopek njegove razglasitve za mrtvega. (SI_ZAL_ŠKL/0278, Zbirka fotografij in razglednic, digitalni posnetki in Uradni list 1919, str. 340)
Po takratni zakonodaji je veljal za pogrešanega vsak vojak, ki je umrl v vojaškem spopadu oziroma se je za njim izgubila vsaka sled, od zadnjega stika pa sta potekli vsaj dve leti. Sodišče je postopek za razglasitev za mrtvega začelo na predlog sorodnikov, oklicni rok, ki je začel teči po objavi na uradni deski in v uradnem listu, je trajal od pol do enega leta. Če se pogrešani v tem času ni javil in sodišče ni prejelo nobenih drugih dokazil, da je še živ, je pogrešanega razglasilo za mrtvega.
Smrtovnica za pokojnim Jožefom Pintarjem iz Studena pri Železnikih, ki je bil pogrešan od maja 1915, ko se je zadnjič javil iz Galicije. (SI_ZAL_ŠKL/0173, Okrajno sodišče v Škofji Loki, t. e. 221)
Sodišča so sprva objavljala razglase za vsakega pogrešanega posebej, ker pa jih je bilo tako veliko, so začela ob koncu leta 1919 objavljati skupinske. (Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, 1920, str. 32)
Vsak razglas je razkrival svojo tragično zgodbo. Skupna jim je bila le velika praznina, ki so jo občutili svojci. (Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, 1919)
Franc Čadež in Hotovlje pri Poljanah je umrl v italijanskem ujetništvu in bil pogrešan od leta 1919. (SI_ZAL_ŠKL/0278, Zbirka fotografij in razglednic, digitalni posnetki)
Janez Igličar je bil leta 1915 smrtno ranjen v bojih nekje ob Soči na Goriškem. (SI_ZAL_ŠKL/0278, Zbirka fotografij in razglednic, digitalni posnetki)
