MESTNI SVET NAJ VSAKO LETO IZ VRST MEŠČANOV IZVOLI POŠTENEGA MESTNEGA SODNIKA
Srednjeveška Ljubljane je imela zelo nenavadno podobo – tri mala »mesta« (Stari trg, Mesto, Novi trg), obdana z obzidjem, so se bohotila pod grajskim gričem. Kljub presenetljivemu zunanjemu videzu je v mestu vladal red. Vsi trije deli so imeli skupno mestno upravo in so tako predstavljali upravno celoto. Mestni gospod je svojo oblast izvajal prek sodnika, ki se v Ljubljani v pisnih virih prvič omenja leta 1269 (v listini se navaja med pričami kot »Urbanus dictus Pucel tunc iudex Laybacensis«).
V dobi uprave goriških grofov (do leta 1335) je bil sodnik njihov uradnik, ki je izvajal sodno oblast v imenu mestnega gospoda, zanj opravljal vse finančne in upravne posle, upravljal pa tudi premoženje, ki ga je imel zastavni gospod v mestu Ljubljani in njeni okolici.
Sodnika z nazivom »richter zu Laybach«, ki ga v tem času imenuje vsakokratni mestni gospod, ne moremo avtomatično šteti za ljubljanskega mestnega sodnika, saj v tem obdobju večkrat zasledimo po več sodnikov hkrati.
Precejšnje spremembe na tem področju nastopijo, ko dobijo leta 1335 mesto Ljubljano v upravljanje Habsburžani. Leta 1341 se tako še zadnjič omenjata dva sodnika skupaj, potem pa je leta 1344 prvič naveden le en sam sodnik.
Dvajset let kasneje se prvič omenja naziv mestni sodnik (statrichter). Pojav prvega po imenu znanega mestnega sodnika Friderika v listini 30. junija 1364 potrjuje domnevo, da je šele vojvoda Rudolf IV. podelil mestnemu svetu pravico voliti mestnega sodnika. Pred tem je bil sodnik le neposredni uradnik deželnega kneza. Z uvedbo sodnika posameznika je postala funkcija mestnega sodnika voljena, v Ljubljani pa so bili ustvarjeni prvi zametki mestne avtonomije. Sodnika je poslej volilo dvanajst zapriseženih mož, že od samega začetka najverjetneje na dan sv. Jakoba (25. julija) in za dobo enega leta.
Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske poroča o hudem požaru, ki naj bi Ljubljano prizadel leta 1371. V tem požaru naj bi bile uničene tudi nekatere privilegijske listine, ki so se hranile v mestni hiši, med njimi omenjena listina vojvode Rudolfa IV., s katero je mestnemu svetu podelil pravico voliti mestnega sodnika, in sta jo leta 1370 skupaj z drugimi ljubljanskimi privilegiji potrdila vojvoda Albert in Leopold.
Zaradi požara in kasnejše povodnji naj bi prebivalci Ljubljane precej obubožali. Ob poroki vojvode Leopolda z Virido Milansko so zato prepočasi zbirali prispevke za poročno darilo, kar je ujezilo deželnega glavarja Konrada Kreiga, ki jim je prepovedal voliti sodnika, dokler ne plačajo ženitnega davka.
V zgodbo se je umešal še sam vojvoda Leopold, ki je s svojim pismom iz Dunajskega Novega mesta dne 7. februarja 1383 najprej ukazal ljubljanskim zaprisežencem in meščanom, ki so bili zaradi tega že dalj časa brez mestnega sodnika, naj si ga brž izvolijo in predstavijo vicedomu Jakobu Ramungu, ki ga bo v vojvodovem imenu potrdil.
SI_ZAL_LJU/0333 Listine, Inv. št. 7, Listina 1383 II 7., Dunajsko Novo mesto
Nekaj dni kasneje (16. februarja 1383) pa je zaradi pritožbe ljubljanskih meščanov pismo naslovil še na deželnega glavarja Konrada Kreiga, v katerem je zapisal, da odvezuje Ljubljančane obljube, ki so jo dali deželnemu glavarju, da ne bodo brez njegove privolitve volili ne sodnika ne sveta, in mu ukazuje, naj se ne vtika v to zadevo, od prebivalcev Ljubljane pa je vseeno zahteval plačilo deleža jutrnje vojvodovi ženi Viridi.
SI_ZAL_LJU/0333 Listine, Inv. št. 8, Listina 1383 II 16., Klosterneuburg.
Položaj mestnega sodnika se je v naslednjih letih še nekoliko okrepil. Do večjih sprememb v mestni upravi je prišlo po boju za celjsko dediščino, ko so Habsburžani še utrdili svojo oblast. Leta 1461 (19. februar, Gradec) je tako cesar Friderik III. naročil deželnemu glavarju Kranjske, naj ne sodi ljubljanskim meščanom na deželnem sodišču zaradi nepremičnin ali drugih dolgov, temveč jih mora napotiti k mestnemu sodniku ali vicedomu. Tudi v tožbah glede posesti v mestnem pomirju je za meščane poslej pristojno mestno sodišče. Z listino iz leta 1472 je dobilo ljubljansko meščanstvo pravico, da iz svoje srede izvoli sto mož, imenovanih »genante« (kasnejši gemain), ki potem izmed sebe izvolijo mestnega sodnika in svet.
V začetku 16. stoletja je prišlo do ponovnih večjih sprememb, ki so pomenile zmanjšanje pristojnosti mestnega sodnika. Ljubljana je dobila po vzoru starejših habsburških mest leta 1504 pravico, da voli poleg mestnega sodnika tudi župana, ki je veljal izključno za predstavnika mestne samouprave. Poslej se je mestni sodnik ukvarjal le še s sodnimi zadevami.
Barbara Žabota
arhivistka
Viri:
Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Ljubljani
SI_ZAL_LJU/0333 Listine
• Inv. št. 7, Listina 1383 II 7., Dunajsko Novo mesto
• Inv. št. 8, Listina 1383 II 16., Klosterneuburg
SI_ZAL_LJU/0488 Mesto Ljubljana, rokopisne knjige
• Privilegijska knjiga mesta Ljubljane (Cod. XXV, knjiga 1)
Literatura:
Fabjančič, Vladislav: Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov 1269-1820, 1. zvezek: Sodniki 1269-1504. Gradivo in razprave 20. Ljubljana (ZAL) 1998.
Klun, Vincenz Ferreri: Diplomatarium Carniolicum. Laibach 1855, str. 19, št. 12, str. 19-20, št. 13.
Komatar, Franc: Das städtische Archiv in Laibach. Jahresbericht der k.k. Staats-Oberrealschule in Laibach für das Schuljahr 1903/04. Laibach 1904, str. 17, št. 7, str. 17-18, št. 8.
Otorepec, Božo, Matić, Dragan: Izbrane listine Zgodovinskega arhiva Ljubljana (1320-1782). Gradivo in razprave 19 (dve knjigi). Ljubljana (ZAL) 1998, str. 25-26, št. 6, str. 27-28, št. 7.
Otorepec, Božo: Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku, III. zvezek: Listine Mestnega arhiva ljubljanskega 1320-1470. Ljubljana 1958, št. 13, 14.
Valvasor, Janez Vajkard: Slava vojvodine Kranjske, knjiga XI, str. 710.
Vilfan, Sergij: Zgodovina neposrednih davkov in arestnega postopka v srednjeveški Ljubljani (Ob Henrikovem privilegiju iz leta 1320). Zgodovinski časopis VI-VII, 1952-1953, str. 417-442.
Zwitter, Fran: Starejša kranjska mesta in meščani. Ljubljana 1929.
