ERNESTO CHE GUEVARA NA OBISKU V SLOVENIJI IN V MUZEJU NOVEJŠE ZGODOVINE V LJUBLJANI, 20. AVGUSTA 1959
Ernesto Rafael Guevara Lynch de la Serna se je rodil leta 1928 v argentinskem mestu Rosario. Meščanska družina špansko-baskovskega-irskega izvora je bila levičarsko usmerjena. Mladega Ernesta je politika začela zanimati šele pri triindvajsetih, ko se je leta 1951 z motorjem odpravil na potep po manj bogatih državah Latinske Amerike. Spoznal je revščino mnogih tamkajšnjih prebivalcev in zato postal zagrizen marksist in antikapitalist. Svoj bes je usmeril proti severnim Američanom. Njihova velepodjetja je videl kot kapitalistične hobotnice, ki stegujejo lovke po Latinski Ameriki in izkoriščajo domačine. Še bolj komunistično in protiameriško usmerjen je doktor medicine postal konec leta 1953 in leta 1954, ko je bil v Gvatemali priča bojem med podporniki gvatemalskega levičarskega predsednika in desničarskimi gverilci, ki jih je podpirala ameriška obveščevalna agencija CIA.
Iz Gvatemale se je nato umaknil v Mehiko, kjer se ga je oprijel mehiški vzdevek za Argentince – Che (beseda za pozdrav, ki jo pogosto uporabljajo Argentinci, naj bi izhajala iz enega od argentinskih indijanskih plemen). Tu je spoznal skupino Kubancev, nasprotnikov takratnega kubanskega diktatorja Fulgencia Batiste, ki so ga podpirale ZDA in imele od preloma stoletja naprej velik gospodarski in politični vpliv na Kubi. Skupino, imenovano 26. julij, je vodil Fidel Castro.
Leta 1956 se je dvainosemdeset pripadnikov te skupine, med njimi tudi Guevara, na krovu ladje Granma iz Mehike odpravilo na Kubo. Po izkrcanju se je začelo triletno vojskovanje, ki se je končalo leta 1959 z zmago Fidela Castra nad Batisto. Po prevzemu oblasti se Ernesto Guevara ni znašel. Kot pristojni za usmrtitve političnih nasprotnikov nove oblasti si je umazal roke s krvjo Batistovih privržencev in drugih nasprotnikov nove diktature. Tudi njegovo vodenje kubanske centralne banke je bil pravi polom. Ni se znašel na oblastnih funkcijah v miru, ampak je pogrešal svoja gverilska vojna leta.
Ernesto Guevara je kot predstavnik kubanske revolucionarne vlade vodil številne delegacije ter imel govore pred Organizacijo združenih narodov in na drugih mednarodnih forumih v Aziji, Afriki, Latinski Ameriki in nekaterih državah socialističnega bloka. Uveljavil se je kot zavzet zagovornik pravic in artikulirani glasnik prebivalcev tretjega sveta. Leta 1959 je vodil delegacijo v tujino, da bi razširil gospodarske stike Kube, ki so bili nujno potrebni, da bi se uprla ameriškemu pritisku in da bi kupil orožje.
Anton Klančnik, Obisk Guevare v Muzeju novejše zgodovine Slovenije leta 1959, fototeka MNZ
Ob tej priložnosti je 18. avgusta s kubansko »misijo dobre volje« obiskal Jugoslavijo in predsednika Tita na Brionih (časopisni članek), 19. avgusta se je mudil v Postojni in si ogledal Postojnsko jamo (časopisni članek), 20. avgusta pa še v Ljubljani, kjer ga je sprejel podpredsednik Izvršnega sveta Slovenije dr. Joža Vilfan. Potem so s sekretarjem za industrijo in obrt ing. Viktorjem Kotnikom obiskali tovarno Litostroj. Ob 13. uri so jim priredili kosilo v hotelu Bellevue (časopisni članek) in mimogrede obiskali tudi Muzej novejše zgodovine. O vsebini pogovorov in ostalih udeležencih le-teh v slovenskih časopisih ni zapisov. Obstaja pa intervju Djuke Juliusa za Politiko, enega takratnih vodilnih časopisov v Jugoslaviji, ki je imel priložnost pogovoriti se z Guevaro.
Kubanska misija pri Titu, Delo, Ljubljana, 19. avgusta 1959
Kubanska misija v Ljubljani, Delo, Ljubljana, 20 avgusta, 1959
Obisk kubanske misije, Delo, Ljubljana, 21. avgusta 1959
Po tem prvem diplomatskem odposlanstvu je Guevara večkrat zastopal Castra. Veliko je potoval in postal izvoznik kubanske revolucije po svetu. Živel in umrl je za idejo upora zoper vladavino korporacij, “nevidno roko” trga, “železno rokavico” represivne oblasti. V tem času je Sovjetska zveza izrazila pripravljenost pomagati Kubi predvsem v ekonomskem pogledu, saj so Američani že začeli z vsemi sredstvi pritiskati na Castra. In planiranje lastne industrializacije se mu je zdel uresničljiv cilj.
Ernesto Guevara in Fidel Castro
Na Zahodu je Che Guevara postal slaven šele po objavi znamenite fotografije, poimenovane Guerrillero Heroico (sl. junaški gverilec), ki jo je kubanski fotograf Alberto Korda posnel leta 1960. Ta fotografija je postala svojevrstna blagovna znamka, ki jo še dandanes srečujemo natisnjeno na različnih izdelkih.
Che Guevara je svojo življenjsko pot sklenil v Boliviji, kjer je bil leta 1967 sprva ranjen v bitki, nato pa ubit po ukazu bolivijske soldateske.
Jože Suhadolnik
arhivski svetovalec
Viri:
SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, G7-006-404, razglednica, 1998, ob 50. letnici MNZ v Ljubljani.
Fotografiji Antona Klančnika, Obisk Guevare v Muzeju novejše zgodovine Slovenije leta 1959, fototeka MNZ.
Fotografija Ernesto Guevara in Fidel Castro, http://www.dailymail.co.uk/news/article-2003738/Che-Guevara-diaries-reveal-campaign-Castro-overthrow-Cuban-regime.html (pridobljeno: julij 2014).
Kubanska misija pri Titu, Delo (Ljubljana), leto I, št. 108, 19. avgusta 1959, str. 1.
Kubanska misija pri Titu, Ljubljanski dnevnik (Ljubljana), 19. avgusta 1959.
Kubanska misija v Ljubljani, Delo (Ljubljana), leto I, št. 109, 20. avgusta 1959, str. 1.
Obisk kubanske misije, Delo (Ljubljana), leto I, štev. 110, 21. avgusta 1959, str. 1.
Che Guevara, https://sl.wikipedia.org/wiki/Che_Guevara (pridobljeno: julij 2014).
Aleš Žužek, Che Guevara – Zdravnik, ki je raje uničeval življenja, kot jih reševal, http://www.siol.net/novice/svet/2013/10/che_guevara.asp (pridobljeno: julij 2014).
Kdo je v resnici bil Che Guevara: Najpopolnejši človek na svetu ali krvi željan krvnik?,
https://www.dnevnik.si/kultura/1042426347 (pridobljeno: julij 2014)
Literatura:
Djuka Julius, Che Guevara: Vitez gverile, Ljubljana 1967.
Katarina Kožel, Kult osebnosti – mit o voditelju: Che Guevara, diplomsko delo, Ljubljana 2004.
Ernesto Rafael “Che” Guevara de la Serna, Bolivijski dnevnik, Ljubljana 2008.
Ernesto Rafael “Che” Guevara de la Serna, Motoristov dnevnik, Zapisi s potovanja, Ljubljana 2008.
