Zapisnik o zaslišanju zaradi tihotapljenja

Leksikon Cankarjeve založbe pojasnjuje tihotapstvo kot »prenašanje blaga čez carinsko črto ob izmikanju ukrepom carinskega nadzorstva«, kar je bilo seveda vedno kaznivo1. Kontrabant, kot ga popularno tudi imenujemo, verjetno obstaja odkar obstajajo meje med državami. Prav nič drugače ni bilo tudi v času, iz katerega izvira dokument, ki ga predstavljamo.

V obdobju med obema vojnama so bile v Idriji, poleg močne vojaške posadke, stacionirane še različne druge enote, ki so skrbele za varnost ob meji. O delovanju teh enot se je ohranilo zelo malo arhivskega gradiva, saj ga je bilo večina uničenega po kapitulaciji Italije septembra 1943. Zapisnik, ki ga predstavljamo je bil sestavljen na Uradu za obmejno javno varnost v Idriji (Ufficio di Pubblica Sicurezza di confine Idria). Glavne naloge urada so bile varovanje državne meje, preprečevanje ilegalnih prehodov čez njo, zatiranje tihotapstva ter zbiranje podatkov o posameznih osebah in njihovo nadziranje. Dejansko je sicer državno mejo nadzorovala Kraljeva finančna straža, ki je bila (in je še danes) poseben rod italijanske vojske. Kasneje so se ji pri tem opravilu pridružili še fašistični obmejni miličniki.

slika1slika2 slika3Zapisnik o zaslišanju. SI_ZAL_IDR/0017,Urad javne varnosti Idrija, 1929-1943, t. e. 1, p. e. 7.

Razlogov za tihotapljenje je bila cela vrsta. Največkrat je bila to želja po izboljšanju življenjske ravni, vse prevečkrat pa kar nuja zaradi preživetja sebe in/ali družinskih članov. Iz Italije v Jugoslavijo se je največ tihotapilo kavo, riž, saharin in vžigalnike poleg tega pa še svilo, perilo in druge tekstilne izdelke. V obratni smeri so »potovali« tobak, moka, jajca, maslo, žganje in les, a največji zaslužek so prinašali konji.

Tihotapljenje konj je bilo zelo donosno in dobro organizirano. V Italiji so bili konji dragi ali pa jih sploh ni bilo mogoče dobiti, medtem ko so bili v Jugoslaviji mnogo cenejši. Kupovalo se jih je predvsem na Hrvaškem. Lastniki konj so dobro zaslužili, še več pa tisti, ki so jih tihotapili. Posamezniki so konje tihotapili v manjših količinah, velikokrat pa je šlo za tihotapljenje celih čred konj. Seveda pa pri tihotapljenju ni šlo tudi brez takšnega ali drugačnega podkupovanja italijanskih obmejnih »organov«.

Zapisnik o zaslišanju Ivana Debevca, ki je bil aretiran zaradi tihotapljenja dveh konj je bil sestavljen 15. aprila 1935 na sedežu Urada za obmejno javno varnost v Idriji. To je edini zapisnik, ki se je ohranil v taki obliki.

Debevec je bil rojen 1. januarja 1895 na Vrhniki. Kot jugoslovanski državljan je imel stalno bivališče v Logatcu, bil je poročen, po poklicu gostilničar. Na začetku zaslišanja je izjavil, da je vstopil v Kraljevino Italijo 13. aprila približno ob osmi uri in sicer na obmejnem področju Novega Sveta2 z namenom, da bi pregledal svojo posest, ki jo ima pri zaselku Dolinar na italijanski strani meje. Priznal je, da je ob tej priložnosti poskusil pretihotapiti dva konja. Povedal je, da ima sicer dovolj sredstev za preživljanje, a še enkrat je poudaril, da se večkrat zadržuje v obmejnem pasu zaradi opravljanja kmečkih del na približno petnajstih hektarjih zemljišč, ki jih ima v neposredni bližini meje.

slika4

Daktiloskopski karton z odvzetimi prstnimi odtisi. SI_ZAL_IDR/0017, Urad javne varnosti Idrija, 1929-1943, t. e. 1, p. e. 7.

Na vprašanje katere dokumente poseduje, je odgovoril, da ima veljaven potni list, ki ga je izdala policija v Logatcu in obmejno izkaznico, potrjeno od kvesture v Gorici, kar naj bi mu omogočalo svobodnejše gibanje v obmejnem pasu. Potrdil je, da ima stike le s kmeti onstran meje zaradi dela in trgovanja z lesom za obdelavo. Povedal je, da ni v nobenem kazenskem postopku ne v Kraljevini Italiji ne v tujini ter tudi, da ni bil ne v svoji ne v katerikoli drugi deželi obtožen zaradi političnih dejanj proti državi. Izjavil je, da ni član nobenega tajnega društva ali kakšnega drugega združenja, v preteklosti pa da še nikoli ni bil izgnan iz Italije ali iz katerih drugih držav. Na vprašanje o služenju vojaške obveznosti je odgovoril, da je dolžnost izpolnil v avstro-ogrski vojski leta 1913 kot korporal pri konjenici. Na koncu zaslišanja je samo še izrazil željo, da bi se rad vrnil v domovino k svoji družini.

slika5

Topografska karta Vojnogeografskega inštituta v merilu 1:50.000, Firence 1936, obmejno področje med Hotedršico in Kalcami (izsek). Državna meja med Italijo in Jugoslavijo je označena z znakom + + + + +

Topografska karta Vojnogeografskega inštituta v merilu 1:50.000, Firence 1936, obmejno področje med Hotedršico in Kalcami (izsek). Državna meja med Italijo in Jugoslavijo je označena z znakom + + + + +

Kot vidimo, samo zaslišanje ni bilo nič posebnega, so pa storilca temeljito popisali in mu odvzeli prstne odtise z obeh rok. Kazen za tihotapljenje je bila odvisna od velikosti prekrška in teže dokazov. Debevčeva nadaljnja usoda ni znana, upamo lahko, da jo je kot tuj državljan odnesel le z odvzemom obeh konj in denarno kaznijo.

Janez Pirc, arhivski svetovalec

Arhivski viri:

  • SI_ZAL_IDR/0017, Urad javne varnosti Idrija, 1929-1943, t. e. 1, p. e. 7.
  • SI_ZAL IDR/0055, Rudnik živega srebra Idrija, zbirka načrtov in kart, akc. št. 250.

Literatura:

  • Pavšič, Tomaž. Ob stari meji. Založba Bogataj, ABC Merkur d.o.o., Idrija, 1999.
  • Trobič, Milan. Po Krpanovih sledeh. Založba Amata d.o.o. Logatec, Postojna 2005.

Opombe:

  1. Leksikon Cankarjeve založbe, str. 1053, Ljubljana 1988.
  2. Obsežno območje med Godovičem in Kalcami, takrat na italijanski strani državne meje.
Prilagoditev pisave