Zgodovina arhiva – enajsto desetletje: 1998–2008
Popularizacija arhivskega gradiva Rudnika živega srebra Idrija
V letošnjem letu, ko naš arhiv praznuje 120-letnico obstoja, prirejamo različne dogodke, s katerimi želimo predstaviti bogato zgodovino Zgodovinskega arhiva Ljubljana z enotami, doseči boljše poznavanje naše stroke in poudariti pomen arhivskega gradiva tako za posameznika kot za narodovo identiteto. Zavedamo se, da nas tisti, ki nas potrebujejo, poiščejo. S tem mislim predvsem na upravno-pravne stranke, katerih število se iz leta v leto povečuje, kar posledično pomeni, da je naša služba za uporabo že nekaj časa preobremenjena. Ne gre pa zanemariti dejstva, da je v porastu tudi uporaba arhivskega gradiva v raziskovalne namene.
V idrijski enoti opažamo, da je lahko prepoznavnost arhivske službe v manjših krajih boljša, saj je že sodelovanje s sorodnimi inštitucijami pristnejše in deluje v obojestransko zadovoljstvo. Prav tako smo razvili dobro sodelovanje z državnimi in občinskimi organi – po eni strani kot uporabniki arhivskega gradiva in po drugi strani kot ustvarjalci javnega arhivskega gradiva, brez pretiranih birokratskih ovir, saj se zavedamo, da moramo vsi delovati v prid lokalnega okolja.
Že ob nastopu službe leta 1989 sva s sodelavcem navezala stike s sorodnimi inštitucijami in prav med letoma 1998 in 2008 je bilo sodelovanje zelo pestro. V letu 1998, ko smo gostili odmevno razstavo sodelavke Tatjane Šenk ob stoletnici delovanja Zgodovinskega arhiva Ljubljana z enotami, smo krog poznavalcev še povečali in z nekaterimi celo razvili pristnejši odnos, zato jih imenujemo kar »prijatelji arhiva«.
Prav zaradi vse večje prepoznavnosti arhivskega gradiva Rudnika živega srebra Idrija in Čipkarske šole Idrija v lokalnem okolju in tudi širše, smo bili vse pogosteje vabljeni k sodelovanju. Rudnik živega srebra Idrija je namreč najstarejši ohranjeni gospodarski fond v Sloveniji z bogato zgodovino in vsebino, na podlagi katerega lahko svoje zgodbe zapišejo zgodovinarji, ekonomisti, fiziki, kemiki, geologi, rudarji, glasbeniki, športniki, učitelji in še marsikdo drug.
Prvi večji projekt med letoma 1998 in 2008, pri katerem je sodelovala idrijska enota, je bila monografija o življenju in delu slovenskega iznajditelja Janeza Puha. Na povabilo Zgodovinskega arhiva na Ptuju, kot glavnega nosilca projekta, smo na podlagi bogatega arhivskega gradiva Rudnika živega srebra Idrija prispevali delček vedenja o Puhovih avtomobilih, ki so odvažali v svet živo srebro in se nazaj vračali naloženi s hrano in drugimi življenjskimi potrebščinami.
Leta 2001 smo se pridružili projektu vodnik po arhivskih virih za zgodovino napoleonskega obdobja 1806–1814 z naslovom Napoleon in njegova uprava ob vzhodnem Jadranu in na ozemlju vzhodnik Alp, kjer smo spet predstavili bogato dediščino Rudnika živega srebra Idrija. Projekt je bil zaključen leta 2005 z izdajo vodnika.
Leta 2004 nas je za sodelovanje prosila Steklarna Zagorje, saj so želeli direktorjevo pisarno »okrasiti« z repliko ustanovitvenega dokumenta glažute in apnenice v Zagorju iz leta 1804. Na tem koncu dežele Kranjske jo je za svoje potrebe ustanovil Rudnik živega srebra Idrija. Poleg interpretacije vira smo napisali tudi kratko zgodovino rudniške glažute in apnenice v Zagorju.
Leta 2007 smo se na povabilo Občine Idrija priključili projektu nominacije vpisa dediščine živega srebra na UNESCO Seznam svetovne dediščine. Idrija je skupaj z španskim Almadenom, nekoč največjim evropskim rudnikom živega srebra, vložila skupno kandidaturo. Idrijska enota je tako ponovno postavila v ospredje bogato arhivsko gradivo rudnika. Z obsežno obrazložitvijo pomembnosti poti živega srebra iz Idrije v Ameriko, ki je bila del Medcelinske kraljeve poti (Camino Real), smo prispevali pomemben delež k uspešni nominaciji in 30. junija 2012 tudi k vpisu dediščine idrijskega živega srebra v elitno družbo naravne in kulturne dediščine sveta (https://www.idrija.si/objava/86051).
Zaradi vse večje prepoznavnosti idrijske enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana v Idriji so nas leta 2007 poklicali z uredništva Komunitator, časopisa koncerna Kolektor, ki ga je v letošnjem letu nadomestil Kolektor K Magazin. Prosili so nas, da predstavimo Enoto v Idriji, arhivsko gradivo, ki ga hranimo, in našo dejavnost. S člankom »Javni arhivi in arhivsko gradivo javnopravnih oseb ter zasebno arhivsko gradivo« smo dosegli dvojni učinek: prvič smo približali naše delo bralcem časopisa (javnosti), drugič pa smo dobili pozitiven odziv tudi s strani naših ustvarjalcev javnega arhivskega gradiva. Vsekakor se je s tem začelo aktivnejše sodelovanje z idrijskim gospodarstvom in pospešeno prevzemanje arhivskega gradiva gospodarskih družb za obdobje pred privatizacijo (Kolektor Idrija, Rotomatika Spodnja Idrija, Lesna industrija Idrija, IMP TIO Idrija).
Z Rudnikom živega srebra Idrija smo ves čas dobro sodelovali, vseeno pa so se po končanem stečajnem postopku stvari nekoliko zapletle. Kljub dobremu sodelovanju in obljubam stečajni upravitelj ni poskrbel za izročitev preostalega arhivskega gradiva v pristojni arhiv, zato zdaj nadaljujemo pogovore o izročitvi s Centrom za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija, ki sicer ni pravni naslednik rudnika, je pa na našem seznamu ustvarjalcev javnega arhivskega gradiva.
Novi priložnosti za predstavitev bogate pisne dediščine živega srebra je enota dobila na dveh mednarodnih posvetovanjih, ki sta jih organizirali sorodni inštituciji. Leta 1998 se je sodelavec udeležil četrtega Mednarodnega simpozija o Kulturni dediščini v rudarstvu, geologiji, metalurgiji, rudarskih arhivih, muzejih in knjižnicah v Banski Štiavnici na Slovaškem, kjer so se stkale poslovne in prijateljske vezi z Državnim centralnim rudarskim arhivom. Stike smo še poglobili leta 2002, ko je simpozij gostila Idrija. Na povabilo Rudnika živega srebra Idrija in Mestnega muzeja Idrija smo sodelovali pri organizaciji dogodka ter referatih za simpozij.
Sodelovanj pa ne želimo krepiti samo v lokalnem okolju. V želji po spoznavanju različnih praks v arhivistiki se držimo pravila, da je potrebno zgrabiti vsako priložnost, ki se ponudi. Tako smo sodelovali na posvetovanju nemških arhivistov leta 2000 v Nürnbergu in 2005 v Stuttgartu.
Zelo zanimivi in nepozabni sta bili izkušnji, ki sem ju doživela kot predsednica Arhivskega društva Slovenije v letih 2004–2006. Najprej sem se leta 2004 udeležila kongresa Mednarodnega združenja arhivistov (International Council on Archives) na Dunaju (https://www.ica.org/sites/default/files/SIO_2004_Newsletter6_EN.pdf),
nato pa sem leta 2005 poslušala zelo poučna predavanja na posvetovanju mednarodnega arhivskega združenja (International Council on Archives Committee on current records in an electronic environment) v Varšavi, kjer sem se prvič srečala z elektronskim arhiviranjem (https://www.ica.org/sites/default/files/ICA_Study-16-Electronic-records_EN.pdf).
Naj zaključim z mislijo, da prepoznavnost arhivov vse bolj narašča. Vseeno za našo dejavnost velja predvsem tisto, kar sem zapisala v uvodu: tisti, ki nas potrebujejo, nas tudi poiščejo. Dobri stiki z ustvarjalci in uporabniki pa so končno naša najboljša reklama.
Arhivski viri
SI_ZAL_IDR/0055 Rudnik živega srebra Idrija, f. 913 in 233.
SI_ZAL_IDR/0129 Občina Idrija, f. 226.
Internetni viri
https://www.ica.org/sites/default/files/ICA_Study-16-Electronic-records_EN.pdf (pridobljeno: 15. 10. 2018)
https://www.ica.org/sites/default/files/SIO_2004_Newsletter6_EN.pdf (pridobljeno: 15. 10. 2018)
https://www.idrija.si/objava/86051 (pridobljeno: 15. 10. 2018)
Mira Hodnik
arhivska svetovalka