Bohuslav Skalicky in stanje vinogradništva po trtni uši v Beli krajini leta 1906
Na sončni strani Gorjancev predstavlja vinograd z zidanico tradicijo, ki se po belokranjskih gričih ohranja še dandanes. Zaradi ugodne lege in primernega podnebja za vinogradništvo je imelo gojenje vinske trte v Beli krajini od nekdaj pomembno vlogo v življenju ljudi.
Pred najhujšo preizkušnjo je bilo vinogradništvo na območju Habsburške monarhije postavljeno ob pojavu trtne uši. Prvič so jo zasledili leta 1872 v poskusnih vinogradih deželne sadjarske in vinogradniške šole v Klosterneuburgu. Leta 1887 je prizadela tudi večji del Bele krajine. Najprej je trtna uš napadla Drašiče, Radovico, Lokvico in Semič, leta 1888 je zajela še Tribuče, Dobliče, Božakovo in se do leta 1899 razširila vse do Vinice, Tanče Gore in Starega trga.[1]
Opustošenje po trtni uši je bilo vidno tako v uničenih vinogradih, izgubi pridelka kot revščini ljudi. Številno kmečko prebivalstvo se je iz obupa, stiske in želje po boljšem življenju začelo izseljevati v Ameriko. Najbolj trdoživi in vztrajni pa so s pomočjo deželne in državne oblasti začeli skrbeti za ponovno oživitev vinogradništva ter se borili za preživetje na domačih tleh.
Med najpomembnejše ukrepe za pospešitev obnove vinogradov so sodili brezobrestna posojila, denarna pomoč, davčne olajšave, subvencionirane cene trt in celo brezplačno razdeljevanje trt najrevnejšim. Za delitev brezplačnih trt je moral manjši posestnik predložiti ubožni list in uradno spričevalo župana, v katerem so bili natančno navedeni vzroki, zakaj je prosilec upravičen do brezplačnega prejemka.
V številnih belokranjskih krajih so ustanavljali matičnjake, trsnice in poskusne vinograde. Prva trsnica za metliški okraj je bila leta 1894 v Drašičih. Do leta 1897 so nastale še trsnice v Božakovem, Suhorju in Metliki, za črnomaljski okraj pa na obrobju Vojne vasi na parceli v lasti črnomaljske komende Nemškega viteškega reda. Sadili so vinograde z odpornimi vrstami ameriških trt, ki so bile cepljene s sortami evropske vinske trte.[2]
Stanje vinogradov je bilo po njihovi obnovi pod budnim očesom vinarskega nadzorništva. Nadzor za Kranjsko je prevzel Čeh Bohuslav Skalicky.[3] Redno je opravljal oglede pri prejemnikih državne podpore ali brezobrestnih posojil za ameriške trte.
Na območju mestne občine Metlika starih vinogradov ni bilo več, zato so od leta 1892 vse vinograde intenzivno obnavljali z ameriško trto. Leta 1906 so poročali o uspešni pridelavi in prodaji vina. Iz dopisa, ki je bil poslan vinarskemu nadzorniku v Rudolfovo (Novo mesto), izvemo, da je najbolj uspevala ameriška podlaga Riparia portalis. Najbolj priljubljene so bile domače sorte vinske trte kraljevina in belina. Od tujih sort trt so prevladovale beli rizling, silvanec, španjol in portugalka, ki so se tudi najbolje prodajale.
Vzdrževanje novih vinogradov je zahtevalo veliko znanja, zato so bila izobraževanja in predavanja po vaseh ključna za dober vinski pridelek. Bohuslav Skalicky je redno prirejal tečaje za pravilno cepljenje trt in kletarstvo. Z osebnimi nasveti in s pisanjem strokovnih člankov je spodbujal vinogradnike k izpopolnjevanju. Njegova vnema je bila poplačana, saj so belokranjska vina z leti vse bolj pridobivala na kakovosti.
Opombe:
[1] Seručnik, Miha: Trtna uš, ta strašno drobna pošast. Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Ljubljana 2011, str. 221.
[2] Prav tam. str. 143.
[3] Bohuslav Skalicky (Cerekvice nad Bystřicí, Češka, 1872 – Novo mesto, 1926) je bil znan vinogradniški in kletarski strokovnjak. Šolal se je v Klosterneuburgu pri Dunaju in od leta 1895 deloval v Novem mestu, kjer je skrbel za obnovo vinogradov po napadu trtne uši. Postal je vinarski nadzornik, kmetijski svetnik in od leta 1921 ravnatelj kmetijske šole na Grmu. Ustanavljal je državne matičnjake, v Bršljinu pri Novem mestu je zasadil ameriški matičnjak s trsnico, vpeljal vzorne in poskusne vinograde ter vodil tečaje za cepljenje trt. V Novem mestu je leta 1897 uredil vzorno državno vinsko klet. Leta 1908 je na razstavi kranjskih vin v Pragi dobro poskrbel za njihovo prepoznavnost. Aktiven je bil tudi v javnem življenju. Bil je član Dolenjskega pevskega društva, odbornik Narodne čitalnice, glavni odbornik Kmetijske matice v Ljubljani, predsednik podružnice Sadjarskega in vinarskega društva v Novem mestu, objavljal je članke v Dolenjskih novicah, Kmetovalcu in napisal več samostojnih publikacij (Siljenje ali kaljenje ameriških ključev, 1907; Pridelovanje in razpečevanje namiznega grozdja ter vzgoja trt na špalirju, 1912; Kmetijske razmere na Češkem, 1909; Kletarstvo, 1924).
Arhivski viri:
SI_ZAL_MET/0002, Občina Metlika – mesto, t. e. 44.
SI_ZAL_NME/0003, Okrajno glavarstvo Novo mesto, Potni listi, t. e. 3.
Literatura:
Seručnik, Miha: Trtna uš, ta strašno drobna pošast. Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Ljubljana 2011.
Skalicky, Bohuslav: Kletarstvo. Zvezna tiskarna in knjigarna v Ljubljani, Ljubljana 1924.
Dunja Mušič
arhivistka