Stanko Bloudek (1890–1959)

Stanko Bloudek, vsestranski športnik, izumitelj, letalski pionir in graditelj velikih smučarskih skakalnic – letalnic, se je rodil 11. februarja 1890 v Idriji. Njegov oče, Jaroslav Bloudek, je prišel v Idrijo iz Telča na Moravskem v drugi polovici 19. stoletja. Pri Rudniku živega srebra Idrija se je zaposlil kot jamomerec. Tu je spoznal domačinko Minko Lapajne in se z njo poročil 6. maja 1889. Imela sta pet otrok in najstarejši je bil Stanko. Jaroslav Bloudek je bil zaradi svoje slovanske usmerjenosti leta 1894 premeščen v češki Most (Brüx), kjer so bili večinsko prebivalstvo sudetski Nemci. Delo pri rudniku rjavega premoga ga je izčrpavalo, zato je po desetih letih dela v težkih razmerah leta 1904 umrl. Minka Bloudek je tako ostala sama s petimi otroki. Vrnila se je nazaj v Slovenijo, kjer so ji pomoč nudili moževi sorodniki v Sloveniji.

Stanko Bloudek (1890–1959) (SI_ZAL_IDR/0091, t. e. 3, a. e. 32).

Stanko Bloudek je v Mostu končal osnovno šolo in štiri razrede klasične gimnazije. Šolanje je nadaljeval na kranjski gimnaziji, zadnje tri razrede pa je naredil na I. državni gimnaziji v Ljubljani. Glede na to, da je moral kot dijak zaradi slabih življenjskih razmer opravljati različna priložnostna dela, je dosegel le povprečen učni uspeh. Dober je bil le v risanju in telovadbi, kar je privedlo do odločitve za študij slikarstva. Toda njegova slikarska kariera se je zaključila že v prvem letniku. Njegovo zanimanje za letalstvo, ki ga je navduševalo že v dijaških letih, je botrovalo k odločitvi za študij strojništva. Prepisal se je na tehnično visoko šolo v Pragi, vendar se je moral zaradi pomanjkanja denarnih sredstev po dveh letih šolanja zaposliti. Čeprav študija ni nikoli dokončal, so mu zaradi njegovih sposobnosti in narave dela v vseh delovnih okoljih priznavali naziv inženirja oziroma stopnjo višjega inženirja.

Poleg tehnike je bila njegova druga strast šport. Bil je vsestranski športnik, ki se je preizkusil v številnih panogah kot tekmovalec ali pa pozneje kot rekreativec. Po končani tekmovalni karieri se je posvetil organizaciji športnih prireditev, se preizkusil kot trener in kot načrtovalec športnih igrišč in pripomočkov tako pri matičnem klubu Ilirija kot širše po Sloveniji. Okoli kluba Ilirija je uredil lahkoatletske naprave, namiznoteniški prostor in teniška igrišča, ki so jih pozimi lahko spremenili v drsališča. Med letoma 1928 in 1930 so po njegovih načrtih zgradili zunanje športno kopališče z bazenom olimpijskih dimenzij z 10 m visokim skakalnim stolpom in zimski bazen.

Predvsem pa je bil Bloudek navdušen drsalec. V drsanju, ki je postala njegova osnovna športna panoga, se je preizkusil kot tekmovalec, mentor in trener. Z drsanjem se je seznanil leta 1906, ko je bil v Ljubljani na obisku znani češki mojster v umetnostnem drsanju dr. Rychlika. Z demonstracijo različnih elementov in likov umetnostnega drsanja je močno navdušil športne navdušence, med njimi tudi Stanka Bloudka. Idejo, da bi umetnostno drsanje razvil kot posebno športno panogo, je uresničil v sezoni 1920/21, ko je pri Športnem klubu Ilirija ustanovil drsalno sekcijo. Teniška igrišča pod Cekinovim gradom so zaradi tega pozimi spremenili v drsališče in v sezoni 1922/23 se je začelo novo obdobje drsalnega športa pri nas. Bloudek je zelo hitro napredoval, med letoma 1926 in 1929 je osvojil naslov slovenskega prvaka v umetnostnem drsanju.

Po končani karieri umetnostnega drsalca se je posvetil organizaciji drsalnih tečajev za vzgojo mladih umetnostnih drsalcev. Od leta 1952 naprej pa je skupaj z Robertom Goršetom vodil šolo za mlade kotalkarje.

Stanko Bloudek je svoje športno-organizacijske sposobnosti usmerjal v osnovno enoto tedanjega športa, v klubsko dejavnost. Ves čas se je zavzemal za pestrost klubskih športnih dejavnosti in vzporedno s tem tudi za izgradnjo športne infrastrukture, ki jo je nemalokrat tudi osebno finančno podprl.

Bloudek je bil od leta 1919 član Jugoslovanskega olimpijskega komiteja in Olimpijskega pododbora za Slovenijo. Po drugi svetovni vojni je postal prvi predsednik Fizkulturnega odbora za Slovenijo, kjer je zastopal športnike in bil odgovoren za delo gradbena odseka. Leta 1952 je postal podpredsednik istega leta ustanovljene Zveze športov Slovenije. Višek Bloudkove funkcionarske kariere pa predstavlja mesto prvega predsednika Jugoslovanskega olimpijskega komiteja med letoma 1947 in 1951 ter članstvo v Mednarodnem olimpijskem komiteju od leta 1948 dalje. Bil je aktivni član FIS (Mednarodne smučarske zveze) in njenega komiteja za skoke.

Bloudek je umrl 26. 11. 1959 in s tem sklenil svojo bogato športno, izumiteljsko in gradbeno kariero. Danes se najvišje priznanje Republike Slovenije za področje športa imenuje po tem izjemnem človeku, podeljujejo pa ga od leta 1965 dalje.

Dokument, ki ga predstavljamo v tokratni arhivaliji meseca, je poročilo Stanka Bloudka o udeležbi slovenske delegacije na Svetovnem prvenstvu v kotalkanju v Bologni leta 1958. Prvenstvo se je odvijalo med 24. in 26. oktobrom.

Poročilo Stanka Bloudka o udeležbi na prvenstvu v kotalkanju v Bologni, prva stran (SI_ZAL_IDR/0091, t. e. 1, a. e. 17).

Poročilo Stanka Bloudka o udeležbi na prvenstvu v kotalkanju v Bologni, druga stran (SI_ZAL_IDR/0091, t. e. 1, a. e. 17).

Na Svetovno prvenstvo v kotalkanju v Bologno je potovala tudi naša znana kotalkarica in umetnostna drsalka, danes znana odvetnica, Tjaša Andee Prosenc.

Umetnostna drsalka Tjaša Andree (SI_ZAL_IDR/0091, t. e. 3, a. e. 32).

Kotalkanje se je pri nas razvilo kot popolnoma nova zvrst in glavne zasluge za to ima Stanko Bloudek. Vprašanje, kako omogočiti mladini enakovredno nadomestilo drsanja v poletnih mesecih, ga je pripeljalo do kotalkanja. Prvič je simulacijo kotalkanja prikazal v slavnostni paradi jugoslovanskih fizkulturnikov v Beogradu leta 1946, kjer so slovenski športniki predstavili značilne slovenske športe kot sta smučanje in drsanje. Ker meseca maja ni bilo možno izvajati demonstracije zimskih športov, se je Bloudek znašel tako, da je par smuči opremil s koleščki, drsalca pa je naučil izvajanja nekaj figur na starih okornih kotalkah. Takrat so jim rekli »stare drsalke na koleščkih ali Rollschuhe«. S tem je dosegel veliko priznanje in zanimanje, zato je tej dejavnosti vse do svoje smrti posvetil vse svoje sile.

Neznana kotalkarica (SI_ZAL_IDR/0091, t. e. 3, a. e. 32).

Kmalu po tem je zasnoval in postavil igrišče za kotalkanje na Čufarjevi ulici, svoje stanovanje pa je spremenil v mehanično delavnico za popravilo kotalk. Drsalni klub Olimpija je začel prirejati prva kotalkarska tekmovanja. Posebej priljubljene in dobro obiskane so bile kotalkarske revije. Zaradi dobrega dela je začela rasti tekmovalna kvaliteta in Bloudek je poskrbel, da so lahko mlade tekmovalke odhajale na velika tekmovanja v tujino, med drugim v Italijo, Nemčijo in celo v Združene države Amerike. Če je le uspel, jih je vedno spremljal tudi sam. Na svetovnem prvenstvu v Berlinu si je leta 1959 nakopal hud prehlad, ki je žal pripomogel k njegovi prezgodnji nenadni smrti še istega leta, 26. novembra.

Arhivski vir:

SI_ZAL_IDR/0091, Stanko Bloudek, t. e. 1., a. e. 17; t. e. 3, a. e. 32 (Album fotografij).

Literatura:

Leteči človek, Stanko Bloudek (1890–1959). Publikacija Tehničnega muzeja Slovenije 45, 2009.
Stepišnik, Drago. Stanko Bloudek. Ljubljana 1971.

Mira Hodnik
arhivska svetovalka