RESOLUCIJA IDRIJSKIH RUDARJEV IZ LETA 1901
Resolucija idrijskih rudarjev je bila napisana po dolgotrajnem neuspešnem boju idrijskih delavcev z rudniško upravo in Ministrstvom za kmetijstvo na Dunaju. Z dogodki pred več kot sto leti lahko potegnemo vzporednice z današnjim bojem delavcev, z razliko, da danes za njimi stojijo dobro organizirani sindikati.
Ni potrebno poudarjati, da delavcem v vsej svoji zgodovini še ni bilo postlano po njihovih željah, a se je položaj z ozaveščanjem delavstva kljub vsemu postopoma izboljševal in spreminjal na bolje. V drugi polovici 19. stoletja se je med idrijskimi delavci pokazala potreba po izobraževanju in branju. Njihove težnje so podprli tudi rudniški uradniki in z njihovo pomočjo je bilo ustanovljeno Delavsko bralno društvo. Ob branju naprednih časopisov so delavci pridobivali nova vedenja in počasi je plahnela njihova apatičnost in brezbrižnost do nacionalnih, kulturnih in socialnih vprašanj monarhije. Zavedanje svojega bornega življenja v idrijski kotlini jih je gnalo v organizirano povezovanje za izboljšanje svojega gmotnega položaja. Leta 1880 so z interpelacijo preko državnega poslanca kneza Ernesta Windischgraetza prvič opozorili vlado na Dunaju o perečih problemih. Kmetijski minister grof Julij Falkenhayn je interpelacijo zavrnil, češ, »da uradna preiskava ne kaže tako žalostnih razmer v Idriji in zavrača očitek, da rudniška direkcija zatira in brezobzirno izžema delavce« (SI_ZAL_IDR/0055, fasc. 930, dokument št. 393; leto 1880), a je vseeno odobril napredovanje delavcev v višje plačilne razrede. Leta 1891, po enajstih letih navideznega miru, so idrijski delavci ponovno opozorili nase. Tokrat so se obrnili na državnega poslanca dr. Andreja Ferjančiča, ki je osebno raziskal razmere v rudarskih družinah. Poslanec je poudaril, da so se delavske razmere močno poslabšale po »splošnem« povišanju plač oziroma novi sistemizaciji delovnih mest leta 1886, kajti plače so se povišale samo že do sedaj bolje plačanim kategorijam. Ker je rudnik s prodajo živega srebra koval velike dobičke, je ministru toplo priporočil dvig vseh delavskih plač, češ, da bo to »delavoljno in zdržljivo idrijsko delavstvo znalo ceniti«. Leta 1894 je vlada sicer odobrila v državnem proračunu kredit za povišanje plač, a se je premislila tik pred sprejetjem proračuna, medtem ko so rudniškim paznikom povišali plače in jih celo uvrstili v kategorijo nižjih državnih »služiteljev«. Novo priložnost za boj z oblastmi so delavci videli v ustanovitvi rudarskih zadrug leta 1896. Namen zadrug je bil koordinacija interesov med vodstvom in voljenimi predstavniki delavcev. Ker pa je bil Rudnik živega srebra Idrija strogo centralistično državno podjetje, kjer rudniška direkcija ni imela pravice samostojno odločati o gospodarskih vprašanjih, zadruga pri idrijskem rudniku ni dosegla svojega namena. Zaradi tega so se delavci organizirali po svoje in leta 1899 z organiziranimi javnimi shodi povzročali vedno več težav rudniški upravi. Vodstvo je vztrajno zavračalo delavske zahteve po novi sistemizaciji in dvigu minimalne plače, češ, da je to preveliko breme za državni proračun. Ker se dogovori niso premaknili z mrtve točke, so rudarji, odločeni dokončati svoj boj, zagrozili s stavko. Rudniško vodstvo je na to odgovorilo s protiofenzivo. Novembra 1900 so izdali razglas o stavkah in stavkanju, s katerim so delavcem jasno sporočili, da bodo udeležbo v stavki kaznovali s takojšnjim odpustom iz službe in še nekaterimi drugimi sankcijami. Vlada je bila prisiljena ukrepati, zato je pristala na pogajanja s predstavniki delavcev. Grožnje niso zaustavile delavcev in 1. januarja 1901 so organizirali javni ljudski shod v gostilni Schmeiler v Idriji, kjer so sprejeli resolucijo. Ob morebitni zavrnitvi njihovih zahtev so zagrozili, da »ne bode 7. januarja ob 4. uri zjutraj nobeden delavec več na delo stopil« (SI_ZAL_IDR/0055, fasc. 930, dokument št. 3/v; 2. 1. 1901). Kako se je zgodba končala, ni znano, znano pa je, da je rudniško vodstvo 4. januarja izdalo nov razglas, kjer so zapisali, da bodo ob morebitni stavki dosledno preverjali razloge odsotnosti z dela – za bolne rudarje bodo veljala samo uradna potrdila rudniškega zdravnika, udeležbo v stavki pa bodo dosledno kaznovali. Prav tako je znano, da se je boj idrijskih delavcev za višje mezde nadaljeval, ob padcu Avstro-ogrske monarhije leta 1918 pa so se Idrijčani dokaj grobo znesli nad zadnjim avstrijskim rudniškim direktorjem Josipom Billekom, ker jim je poosebljal osovraženo in zatiralsko avstrijsko državo.
Vas dogodki pred več kot sto leti spominjajo na kakšne druge čase?
Mira Hodnik
arhivska svetovalka
Viri:
Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Idriji SI_ZAL_IDR/0055 Rudnik živega srebra Idrija, fasc. 930: • dokument št. 393,19. 2. 1880, poročilo o 18. seji Državnega zbora v časniku Wiener Zeitung in nagovor idrijskega župana Valentina Trevna volivcem; • dokumenti za leto 1898 in 1900; • dokument št. 112/v, 5. 12. 1900, dopis Ministrstva za kmetijstvo iz dne 1. 12. 1900; • dokument št. 120/v, 30. 12. 1900, razglas rudniškega ravnateljstva; • dokument št. 3/v, 2. 1. 1901, Resolucija.
Literatura:
Ivan Mohorič. Rudnik živega srebra Idrija. Idrija (Mestni muzej Idrija), 1960, str. 263-303. Jurij Bavdaž. Mezdno gibanje v Idriji 1898-1900. Idrijski razgledi XIV (1969), št. 3, str. 126-151.
