DIMEŽ, poslednji strašni rokovnjač!
Dimež, morda najbolj slaven rokovnjač, predvsem zaradi kasnejših “literarnih zlorab”, je bil najbolj dejaven v 50-ih letih 19. stoletja. Za kranjskega okrajnega glavarja Tomaža Paukerja je predstavljal grozno nadlego in iz številnih njegovih dopisov podrejenim in nadrejenim oblastem seva, v glavnem nemočen, srd proti njemu in seveda ostali rokovnjaški zalegi.
V predstavljeni okrožnici iz leta 1851, namenjeni kranjskim občinam, se glavar huduje, da lopov Sicherl, po domače Dimež, z dvema kradljivskima pomočnikoma in priležnico Metenko krade po vseh občinah od Loke do Tržiča, od Hrušice do Smlednika in Kamnika. Pri vlomih pa za vstop v hišo uporablja 8-10 let starega sina, ki da bo zagotovo zrasel v največjega “gaunerja”, kar jih je kdaj imela Kranjska. Glavar poudarja, da so vsi ti vlomi in tatvine, ki kar ne ponehajo, sramota za vse občine. Župane resno opominja in jim nalaga, da se posvetujejo z občinskimi možmi, kako bi tej razbojniški tolpi naredili konec in jo pripeljali pred sodnijo. V ta namen jim naroča pridobivanje informacij s pomočjo zaupnikov (plačanih špijonov) in njihovo čimprejšnje posredovanje orožnikom. Prav tako opozarja, da brez sodelovanja med občinami ne morejo upati na izboljšanje obče varnosti in da če tega ne bo, lahko kar sami sebi pripišejo, da so venomer oškodovani. [1]
“Rokovnjaška” okrožnica kranjskega okrajnega glavarja občinam. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj, fond: Občina Kranj (SI_ZAL_KRA/0002), arhivska enota 351″
Sicer pa se je Franc Ziherl – Dimež rodil 2. decembra 1827 na Gorenji Savi pri Kranju kot nezakonski otrok materi Jeri Ziherl, po domače Dimci [2]. Jera je bila pri oblasteh zapisana kot ženska, ki je imela najtesnejše zveze z rokovnjači in, kot piše kranjski okrajni glavar, Tomaž Pauker, naj bi bil Dimežev oče Travnov Janez, ki je pripadal eni najstarejših kranjskih rokovnjaških družin, Jera pa je bila njegova priležnica [3]. Tako je bil mali Franci že ob rojstvu zaznamovan z rokovnjaštvom in je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo stopil po očetovih stopinjah. Končni korak je storil, tako kot mnogi drugi rokovnjači, ko so ga poklicali v vojsko. Umrl je januarja 1862, ko se je zadušil v opekarni pri Trzinu. Kot so zapisale Novice: “Saj je menda vendar le res, da je unidan v cegelnici dim zadušil Dimeža, glasovitega roparja, in tako mu je “nomen” bil “omen” [4].
Opombe:
[1] Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj, fond: Občina Kranj (SI_ZAL_KRA/0002), arhivska enota 351.
[2] Nadškofijski arhiv Ljubljana, rojstna matična knjiga Kranj-Šmartin 1812-1831.
[3] Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj, fond: Občina Kranj (SI_ZAL_KRA/0002), arhivska enota 366
[4] Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih stvari, 12. 2. 1862.
Viri:
Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj, fond: Občina Kranj
Nadškofijski arhiv Ljubljana, rojstna matična knjiga Kranj-Šmartin 1812-1831.
Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih stvari, 12. 2. 1862.
