Arhivalija meseca (avgust 2016)

Arhivalija meseca, Arhivalija meseca 2016

Ureditev razstavišča nekdanjega Ljubljanskega velesejma v Tivoliju

Razstavišče Ljubljanskega velesejma[1] se je nahajalo v trikotu med Gosposvetsko cesto, Lattermanovim drevoredom in Lipovim drevoredom, to je današnjim zahodnim zidom kopališča Ilirija, Celovško cesto in parkom Tivoli, na površini okoli petindvajset tisoč kvadratnih metrov. Leta 1922 je Mestna občina ljubljanska dala v najem še okoli trinajst tisoč kvadratnih metrov v pasu ob drugi strani Lattermanovega drevoreda.

A3-221-005-1

Aeroklub Ljubljana, Pogled na Ljubljanski velesejem (zgoraj levo), sokolsko telovadišče, Lattermanov drevored in železniško progo z letala, 1933. SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, A3-221-005.

Ureditev razstavišča ob tedanji Gosposvetski cesti pod Cekinovim gradom in na njem stoječe velesejemske razstavne paviljone je v letu 1920/1921 projektiral arhitekt Josip Costaperaria. Prvi velesejem jeseni leta 1921 je štel pet velikih provizoričnih lesenih razstavnih paviljonov in približno dvajset manjših v lasti posameznih razstavljalcev. Svoj paviljon je zgradila tudi Češkoslovaška republika (ČSR). Leta 1922 je isti arhitekt na drugi strani Lattermanovega drevoreda projektiral še dva velika razstavna paviljona (z oznako K in L), paviljon z restavracijo in manjši vinotoč. V severozahodnem delu tega pasu so posamezniki zgradili manjše paviljone za vinotoče in kavarnice za zabaviščne namene. Leta 1925 je državni Higienski zavod v Ljubljani najel paviljon L in v njem uredil poučno higiensko razstavo, dostopno vse leto. Paviljon je leta 1932 pogorel.

G5-053-002-1

Pred vhodom v razstavni prostor 1. Ljubljanskega velesejma v Tivoliju, od 3. do 12. septembra 1921. SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, G5-053-002.

A5-010-005-1

Anton Uršič, Razstavni prostor in obiskovalci I. Ljubljanskega velesejma, 3. septembra 1921. SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, A5-010-005.

A5-011-018-1

Anton Uršič, Vrtnarska razstava na Ljubljanskem velesejmu, jeseni 1928. SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, A5-011-018.

Vsi tedanji razstavni paviljoni so bili leseni in začasni. Postavljeni so bili na slabe temelje, brez kanalizacije in hidrantov, z le začasnimi električnimi vodi. Postopoma so ojačali temelje, preuredili upravno poslopje, zgradili kanalizacijo, napeljali nove električne in deloma plinske vode, izvedli drenažo in namestili več hidrantov. Vzdrževanje zgradb je bilo težavno in drago. Les je napadala goba, strehe iz lepenke so zahtevale stalna popravila, zgradbe so morali vsako leto beliti in pleskati.

Leta 1930 so postavili še dva razstavna paviljona (z oznako M in N), skupaj je bilo devet velikih paviljonov. Nova dva sta bila zgrajena v kombinaciji lesa in betona ter pokrita s cementnimi ploščami.

A5-011-003-1

Otvoritveni govor Frana Bonača na ljubljanskem velesejmu, okoli leta 1930. Drugi z leve stoji Ivan Pucelj, tretji z desne Dragotin Hribar, zadaj je dr. Dinko Puc. SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, A5-011-003.

A5-010-025-1

Anton Uršič, Srednji del ljubljanskega sejmišča in obiskovalci Ljubljanskega velesejma, okoli leta 1930. SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, A5-010-025.

A5-010-019-1

Fran Bonač sprejema kralja Aleksandra in kraljico Marijo Karađorđević na Ljubljanskem velesejmu, 3. septembra 1931. SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, A5-010-019.

A5-011-008-1

Otvoritveni govor predsednika velesejma Frana Bonača na Ljubljanskem velesejmu, verjetno septembra 1933. Od leve Ivan Pucelj, Albert Kramer, general Pavle Pavlović, senator Gustav Gregorin, prva z desne sedi Franja Tavčarjeva in ob njej stoji župan dr. Dinko Puc. SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, A5-011-008.

Ljubljanskemu velesejmu so vseskozi primanjkovala denarna sredstva. Kljub varčevanju se je gradbeni fond le počasi povečeval. Šele v letih 1938 in 1939 so pričeli z izvrševanjem zastavljenih načrtov. Ob koncu leta 1939 je Mestna občina ljubljanska določila nove regulacijske črte tedanjega razstavišča in tedaj so povabili pet projektantov k izdelavi osnutkov za preureditev razstavišča in novogradnjo trajnih razstavnih zgradb ter velike dvorane, namenjene raznim prireditvam, koncertom, festivalom, kongresom in drugim namenom skozi vse leto. Pri tem naj bi upoštevali dotedanje praktične izkušnje glede uporabnosti zgradb in uporabo materiala sedanjih paviljonov, posebno lesa in stekla. Prejete štiri osnutke so predložili ocenjevalni komisiji strokovnjakov. Le-ta je najvišje ocenila osnutek projekta arhitekta Vinka Glanza,[2] ki je bil po nekaterih korekturah tudi najbolj primeren za izvedbo. Njegov projekt so leta 1940 predložili Mestnemu gradbenemu uradu v načelno odobritev.

Po zaključku pomladanskega velesejma leta 1940 »želimo takoj pristopiti k izvedbi gradnje novih razstavnih zgradb in preureditve razstavišča in upamo, da nam vojna vihra, ki divja v zapadni Evropi, prizanese, da tako v miru izvršimo načrte in v letu 1941 presenetimo Ljubljano in Slovenijo z novim, modernim razstaviščem«,[3] je ob dvajsetletnici Ljubljanskega velesejma zapisal direktor velesejma dr. Milan Dular. Do uresničitve ni prišlo zaradi izbruha vojne aprila 1941.

Po zadnji razstavi leta 1941 (zadnji Ljubljanski velesejem se je zaključil 13. oktobra 1941) so okupatorjevi vojaki na velesejemskem prostoru našli primerno lokacijo za skladišča in vojašnico. Vojska je tu ostala tudi po koncu vojne.

Leta 1955 je sejemska in razstavna dejavnost dobila nove prostore na Gospodarskem razstavišču za Bežigradom. Pred začetkom gradnje novega športnega kompleksa v Tivoliju leta 1961 so dotrajane stavbe končno porušili in zemljišče preuredili v parkirišča.

 

Opombe:

[1] Ustanova Ljubljanski velesejem je nastala leta 1920, ko je skupina požrtvovalnih mož vseh panog gospodarstva in zastopnikov gospodarskih ustanov združila moči in hotenja ter iz skromnih začetkov razvila priznano mednarodno ustanovo, ki je uspešno delovala dvajset let. Pobudo zanj je dala Zbornica za trgovino in obrt v smislu pokazati Srbom in Hrvatom kaj Slovenci imamo, zmoremo in si tako zagotovimo tamkajšnji trg.

[2] Po ocenah so mu sledili projekti arhitektov Stanka Rohrmana in Lada Khama, Jožeta Mesarja ter Milana Severja in Nika Bežka.

[3] Dular, Milan. Ljubljanski sejem za naše gospodarstvo in kulturo. Ob dvajsetletnici Ljubljanskega velesejma. Kronika slovenskih mest 7, 1940, str. 84.

Literatura:

  • Cerkvenik, Žiga. Nekoč v Ljubljani: Ljubljanski velesejem. Leta 1955 je sejemska in razstavna dejavnost dobila nove prostore na Gospodarskem razstavišču za Bežigradom. Delo, Ljubljana, 26. 2. 2015.
  • Dular, Milan. Ljubljanski sejem za naše gospodarstvo in kulturo. Ob dvajsetletnici Ljubljanskega velesejma. Kronika slovenskih mest 7, 1940, str. 77–84.
  • Dular, Milan. Ljubljanski velesejem: ob desetletnici: 1921–1930. Uprava Ljubljanskega velesejma, Ljubljana 1930, 88 strani.
  • Kronika slovenskih mest 2, Ljubljana 1935, str. 85.
  • Ljubljanski velesejem – zaključen, Trgovski list XXIV, št. 103, Ljubljana, 14. oktobra 1941-XIX.
  • Tedenske slike 8, 1932, št. 23 (tudi drugi letniki).

Internetni viri:

Jože Suhadolnik
arhivski svetovalec

Prilagoditev pisave